Nedeljsko jutro je večina nas kar prespala, Rebeka in Nuša pa sta odšli še na zadnjo kontrolo kobile. Ob vrnitvi iz zavetišča smo skupaj pozajtrkovale. Pričele smo s pakiranjem, saj nas je skrbelo, da vsi naši spominki in obleke ne bodo uspeli pridobiti prostora v kovčku. Ker je pakiranje zelo naporen proces, si je Rebeka privoščila skok v bazen, ostale pa še zadnji, že za nas zaznamujoči, "power nap".
Za nedeljsko kosilo je poskrbel zvesti Wolt dostavljalec, ki je Nuši, Pii, Maji in Maruši prinesel nekaj azijske hrane. Bila je zelo okusna in dišeča, kar je povzročilo preglavice Zalinim in Rebekinim brbončicam. Naš Pop Life (lokalna trgovina) ju je rešil z nakupom instant rezancev. Malo bolj navdušena Zala je v nakup prepričala tudi Rebeko, ki pa na koncu ni bila najbolj zadovoljna.
Pia in Maja sta se odpravili še v predzadnji nakup spominkov, Maruša in Nuša pa sta se odpravili po sadje.
Po dolgem iskanju primerne restavracije, smo se odpravile še na zadnjo skupno večerjo. Zala se je odpravila kar v zgornjem delu pižame, toda hec se je spremenil v uporabno stvar. Na majici je pisalo "Sorry, my bed needs me", kar je bil ključ naše komunikacije s fanti, ki so nas vabili v klub. Uživale smo v okusni hrani in se s polnimi želodci napotile še zadnji lov za spominki. Naj vam povemo, da smo mislile tudi na sebe in profesorico, ter si kupile "matchy - matchy" zapestnice.
Sicer smo pozabile na obisk zunanjega fitnesa, toda premamila nas je želja po dobri pijači.
Ob vrnitvi domov je ponovno sledilo pakiranje, enim lažje, drugim težje. Nuši in Pii je ob zapiranju kovčka (zapiranje = metanje samega sebe na kovček) popustila zadrga.
PS: Imamo novega člana družine, pridružila se nam je še, predvidevamo da, Betina sestra, z imenom Berta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar